Pediatrična klinika v Ljubjani

V ponedeljek smo se odpravili v Pediatrično kliniko v Ljubljani. Ker je snežilo sem iz previdnosti parkiral že v parkirni hiši Šempeter in potem peš do PK.

Ok, gremo mimo urgence - namesto parkirišča je sedaj tam, hmm, nič ni tam. Le lepo asfaltirana ploščad, ki čaka lepše čase.

1.
In potem - namesto pločnika veriga, ki zapira pot iz bivšega parkirišča na zadevo, ki ji bi ji lahko rekli pločnik v časih divjega zahoda - torej, robnik, namesto asfalta pa blato. Da prideš do tja, moraš seveda na cesto, ker pločnik zapira veriga. No, pa saj so otroci majhni in jih avto težko zadane. Mamice pa bodo voziček dvignile preko verige pa bo.

Preko blata in "pločnika" v širini moških ramen, ostalo zavzemajo gradbene ograje, ampak, saj je prav tako, na drugi strani ceste je pravi pločnik, le prehoda ni, do same klinike. Torej smo na kliniki.

Moram priznati, da je lepa. Vhod je lep, celo nekaj parkirnih mest je tam. Sicer ne vem za koga, jasno, da je vse zaparkirano, dostavna vozila stojijo v koloni pred vhodom, tam so tudi kadilci, tako, da verjetno ni problema, da izveš, kdo je zaparkiral vhod .

Prijazna receptorka pove, da moramo v pritličje, oziroma v klet.

2.
V pritličju velika čakalnica, za stekleno steno nekaj administrativnega osebja, rekel bi da vsaj štiri. Ni gneče. Grem do prvega okenca in povem kaj želim. In potem vidim, da gospa odpira usta. Ker sem že v letih sumim, da ne slišim... Potem se zavem, da slišim še preveč - nekaj centimetrov od moje glave je namreč ogromen TV na katerem se vrtijo risanke, kar seveda ni nič slabega, če ta TV ne bi imel zvočnika, ki kriči naravnost v moje desno uho.

"Prosim, nič ne slišim." "A lahko še enkrat." In potem obupam. Na srečo moja žena sliši boljše in izvemo kam naprej.

Torej - veliko stolov, celo dva TV z risankami, to je pohvalno. Ampak, da imaš 30 cm od ušesa zvočnik, administratorka pa je za meter za stekleno steno v kateri je nekaj luknjic, to pa ni pohvalno. Priporočam uporabo oken v sredini!

3.
In potem nujno na stranišče. V rokah dve bundi, pa dežnik, pa nahrbtnik, pa ... Na hitro ne opazim nobenega obešalnika, pač pa koš za smeti in dežnik gre tja. Na stranišču v kabini ni mila in brisač, je pa nepokrita luknja električne doze. Bog ve kaj bo tam notri. Ampak našel sem tudi milo in moja kmečka pamet je celo ugotovila kako se odpre voda. Mimogrede - sedaj mi je bolj jasno, kam so šli moji (in vaši ) €. Poglejte si pipe na stranišču pa vam bo jasno. Pohvalno - vse čisto, pospravljeno. Tudi mimo previjalnih miz sem se sprehodil.

In potem čakamo na hodniku. In potem gledam za obešalniki. In vidim, da imajo ljudje polne roke oblačil... In gledam in vidim, da v vsem pritličju ni enega obešalnika. Seveda obstaja možnost, da je, vendar mora biti zelo dobro skrit. Seveda so potem oblačila na stolih in seveda potem kdo tudi stoji ... Prav mi je, bi pa vzel obešalnik s seboj.

Glede na to, da sem videl le sprejemico in del kleti ne morem povedati več. Bi pa predlagal, da bi namesto ene armature Grohe z nastavljivo toploto vode, kupili nekaj deset obešalnikov in nekaj košev za dežnike. Prepričan sem, da bi bil denar koristneje porabljen.

Za konec - Pediatrična klinika je lepa, predverje je prostorno in verjentno preveč razkošno, ampak je lepo. Kako je ostalo ne vem, vem pa, da so sprejemnico za ambulante in hodnike za čakanje naredili šlampasto.