Po dolgih pripravah sva z očetom sklenila, da bova obiskala sorodnike, ki živijo preko luže. Tam so že dolgo, Slovenijo, oziroma Avstro-Ogrsko so zapustili že pred I. svetovno vojno. Okoli leta 1910.
Trenutno tam še živita očetova sestrična in bratranec in pa seveda veliko njihovih potomcev.
Kako sva potovala do mesteca Worley v državi Idaho? Mimogrede - ko Američani govorijo o mestih vedno povedo poleg državo - torej Worley, Idaho. Na kratko - dolgo :;
Odhod v četrtek, 10.09 ob 1h ponoči in najprej do Benetk z avtom (250 km, slabe tri ure vožnje), potem skoraj tri urno čakanje do odhoda z Delta Airlines do Pariza (850 km, 1.15 ure). Čakanje "popestri" prvi security check. Računalnik ven iz nahrbtnika, voda v smeti, .... Voda, ki stane pred varnostno kontrolo 1 € je po kontroli 2,5 €. Letalo vzleti in pristane točno.
Paris. Imava 2.15 časa do leta. Varnostni pregled nama vzame kar eno uro. Oče ima probleme s kozmodiskom, no, varnostniku se zdi kozmodisk sumljiv, ampak potem se sprijazni z njim. Seveda sezujeva čevlje in pas in jakno in vse. Dragocena voda iz Benetk roma v smeti, tukaj je cena v varnostni coni še višja, že 3 €.
Potem čakanje na letalo Pariz - Salt Lake... WiFi je povsod, vendar je povsod plačljiv. Pred vkrcanjem so še ameriški agentje. Ko me je spraševal kam in kako sem bil obupan nad svojo angleščino, ker ga nisem čisto nič razumel. Kasneje sem videl, da ni problematično moje znanje angleščine ampak njegov dialekt. Agenta poleg razlogov za odhod v ZDA zanima, kje bova živela, koliko imava denarja in kdaj se bova vrnila. Podatke o letih ima vse na računalniku, ko sem malo škilil notri mi je povedal, da je to za njegovo uporabo. Očitno je samo preverjal, če se informacije ujemajo. Želel je tudi ESTA dokument. To je bila tudi najbolj stroga kontrola z največ spraševanja.
Vkrcamo se pravočasno, vendar odletimo s polurno zamudo. Letiva 8.056 km in dobrih 11 ur, vendar priletiva le 3 ure kasneje, ker je 8 ur pojedla časovna razlika. Ne glede na Visa Waver program je potrebno izpolniti dokumente za carino in za bivanje v ZDA, tako kot pred 9 leti, ko sem bil prvič tam.
 |
| From ZDA 09 |
Do odhoda najinega letala v Spokane je samo 40 minut. Zemeljske stevardese nam utirajo pot do carine, tam moram postiti prstna odtisa kazalcev na levi in desni roki in še sliko očesa. Je pa policist zelo prijazen, želi nama vse prijetno v ZDA. Tukaj z mojo in njegovo angleščino ni bilo problema.
Prtljago samo preloživa, carinik samo sprašuje, če imava kaj hrane, semen, rož in ne vem še česa. Potem ponovno varnostni pregled. Hitiva naprej in prideva 3.11 na vrata za vkrcavanje, ki so zaprta. Stevardesa hladno razloži, da sva zamudila za 11 minut, ker deset minut pred letom zaprejo vkrcanje. Grrrrr..... Naj greva do okenca Delta Airlines, kjer bova dobila karte za naslednji let. In jih res dobiva, za čez dobre štiri ure.
Kličem sorodnike, ki bi naju morali pričakati - na okencu Delta Airlines brez problema uporabljam njihov telefon. Ampak dobre volje nisem.
In potem greva jest v VUxxx nekaj, dobra kitajska hrana se vedno prileže. In potem slikava pokrajino skozi okna letališča. Prijetno hladnega, zunaj pa je seveda vroče, kot se za Salt Lake City spodobi.
 |
| From ZDA 09 |
In potem ob 19.55 odletiva do Spokane, WA (884 km, 1.40), kjer nas pričakata sorodnika. Spotoma pridelava še eno uro razlike. Potem pa še naprej do Worley, ID, zadnji 100 km in dodatna ura vožnje.
Torej, pot je bila dolga 10.140 km in nama je vzela dobrih 30 ur. V zraku sva bila približno15 ur, ostalo pa je bilo čakanje popestreno predvsem z varnostnimi pregledi.
In še sklepi - 2 uri je sedaj minimum za check-in. Če ni vrste sicer prideš hitreje, vendar se zna security check zavleči... In to, da je voda neprimerno dražja na drugi strani varnostne pregrade. Osebno menim, da so pregledi samo zarota industrije, ki polni pijačo v steklenice :).
