Petek, 19. junij. 10 dopoldne. Optimist, davkoplačevalec, želi izvedeti nekaj informacijo o pridobitvi "kvalificiranega digitalnega certifikata za spletne strežnike".
Na internetu je seznam davčnih izpostav, kjer so prijavne službe.
1.
Pokličem navedeno številko. Prvič, drugič, ... Zadeva odzvoni. Prav, pa dajmo centralo.
2.
Pokličem centralo, po blagodejnem sporočanju kaj naj pritisnem, ne pritisnem nič in dobim zaposlenca, ki mi pove novo telefonsko številko. Hvala.
3.
Pokličem tretjo številko na kateri mi zaposlenka pove, da ona o tem ne ve nič naj pokličem naslednjo številko.
4.
Pokličem in po nekaj poskusih dobim zvezo. Povzetek pogovora:
Z: "Aha, za pravne osebe. Ja danes pa gospe ni več. "
D: "Ok, potem pa mi samo povejte, kje lahko oddam prijavo."
Z: "Hm, ni nikogar, ki bi to prevzel... Mogoče pustite v vložišču."
D: "eeee.... Oprostite, uradne ure so do 13 ure. xxxx Potem pa bi prosil, da me zvežete s predpostavljenim, da ugotovim, kako in kaj!"
Z: "iii, bbbb, Ne tako, verjetno je gospa samo skočila ven iz pisarne, vam bom dala drugo telefonsko številko."
5.
Kličem, kličem in ne prikličem.
Grem na malico
Pridem iz malice in pozvoni telefon. Davčna uprava me je poklicala nazaj UUU. In izvem novo številko.
6.
Pokličem novo števiko. Izvem, da nekega potrdila ne potrebuje. In to je to. Polminutni razgovor.
--------------
Vse skupaj, brez malice, mi je vzelo kakšne pol ure... Seveda sem porabil tudi nekaj impulzov.
Najbolj pa me skrbi, da se s sprejemanjem zahteve za izdajo certifikat ukvarja vsaj 5 ljudi. Da ne bo pomote, samo v Ljubljani. Verjamem, da delajo še kaj drugega, ampak kljub vsemu.
Naročite se na:
Objave (Atom)